Pes ni projekt, ki ga moramo oblikovati po svoji meri.
Je srečanje dveh svetov – človeka in živali – kjer se učimo
poslušati, upočasniti in za trenutek pogledati svet skozi pasje oči.
Hodil je ob človeku skozi ledene zime, pomagal pri lovu, potoval in si delil trenutke ob ognju. Bil je zraven, ko smo bili še veliko bolj del narave kot danes.
In vendar se včasih zdi, da psa še vedno komaj razumemo.
Danes živimo skupaj. Pa se pogosto sploh ne srečamo.
Na sprehodih pogosto vidim isto sliko:
pes se ustavi, ovohava svet, bere zgodbe, ki jih mi sploh ne zaznamo.
Človek pa stoji nekaj metrov stran in reče:
“Daj no, gremo.”
Kot da je vohanje izguba časa.
Kot da je sprehod samo pot od točke A do B.
In takrat se vedno vprašam:
Kolikokrat v resnici dovolimo psu, da nam pokaže svoj svet?
Kaj pa, če pes ni tukaj samo zato, da se prilagodi?
Psa pogosto vidimo kot projekt.
Nekaj, kar je treba:
naučiti
vzgojiti
usmeriti
prilagoditi našemu svetu
Seveda je učenje pomembno.
Pravila so pomembna.
Meje so pomembne.
Ampak kaj, če pes ni tukaj samo zato, da postane bolj človeški?
Kaj če je tukaj tudi zato, da nas spomni:
od kod prihajamo
kaj pomeni stik z naravo
kaj pomeni biti zares v trenutku
kaj pomeni gibanje brez cilja
Pes ne živi v urniku.
Pes živi v zdaj.
Morda smo mi tukaj, da bi ob njem postali bolj živi.
Si lahko predstavljamo sprehod, kjer:
pes vodi pot
mi samo sledimo
brez cilja
brez hitenja
Sprehod, kjer:
opazujemo, kaj opazuje on
zaznavamo svet z nosom, telesom, razdaljo
upočasnimo tempo
Tak sprehod včasih postane nekaj čisto drugega.
Ne več samo “sprehod psa”.
Ampak srečanje dveh svetov.
Pomembna druga plat
To ne pomeni, da psu vse dovolimo.
To ne pomeni odsotnosti meja.
In to ni romantiziranje brez odgovornosti.
Psi živijo v našem svetu.
Zato so pravila nujna:
zaradi varnosti
zaradi sobivanja
zaradi spoštovanja do drugih ljudi
zaradi spoštovanja do psa samega
Resnično lep odnos nastane nekje vmes.
Ko:
pes lahko izrazi svojo naravo
mi pa mu pokažemo, kako živeti v človeškem svetu
Prava magija odnosa
Najlepši odnosi med človekom in psom niso zgrajeni samo na učenju.
Temeljijo na medsebojnem raziskovanju.
Pes nam pokaže svoj svet.
Mi njemu pokažemo našega.
Pes lahko:
sledi svojim nagonom
razvija svoje potenciale
raziskuje okolje
In hkrati se nauči, kdaj te nagone omejiti — ne zato, ker so napačni, ampak zato, ker živimo skupaj.
Morda pes ni tukaj, da bi postal bolj človeški. Morda smo mi tukaj, da bi ob njem postali bolj živi.